Davčna obravnava daril

Z decembrom prihaja tudi čas obdarovanj – tako zaposlenih v podjetju in njihovih otrok kot tudi poslovnih partnerjev. Darila pa so z davčnega vidika različno opredeljena in omejena, zaradi česar je vnaprej potreben razmislek o višini in vrsti daril.

Darila iz naslova delovnega razmerja

Po prvem odstavku 39. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), se darilo tako v naravi kot tudi denarju, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu zaposlenemu oziroma njegovemu družinskemu članu, šteje za boniteto, ki se obdavči kot dohodek iz zaposlitve. Vendar kljub temu obstajajo izjeme. Kot boniteto se ne štejejo:

• darila, ki jih delodajalec v mesecu decembru podari otroku svojega zaposlenega. To velja za darilo otroku, ki ni starejši od 15 let. Vrednost darila se ne všteva v davčno osnovo delojemalca do višine 42 €.
• darila zaposlenemu, ki ga delodajalec ne zagotavlja redno ali pogosto, v kolikor vrednost vseh bonitet v mesecu ne presega 13 €.

V kolikor zgoraj navedeni pogoji niso izpolnjeni, se vrednost darila v višini, ki presega neobdavčen del, všteva v davčno osnovo delavca. Tako dana darila pa so po 35. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) davčno priznani odhodek podjetja.

Poslovna darila in darila drugim fizičnim osebam

Na podlagi 105. člena ZDoh-2 se poslovna darila in darila, ki ne izhajajo iz naslova delovnega razmerja, dohodka iz dejavnosti, dohodka osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodka iz premoženja ter dohodka iz kapitala uvrščajo med druge dohodke.  Pri tem se v davčno osnovo ne všteva posameznega darila, katerega vrednost ne presega 42 € oziroma skupna vrednost vseh daril, prejetih v davčnem letu od istega darovalca, ne presega 84 €.

V kolikor vrednost darila presega zgoraj omenjeni znesek, se razlika med neobdavčeno vrednostjo in vrednostjo podarjenega darila všteva v davčno osnovo in obdavči z dohodnino po stopnji 25 %.

V skladu z 29. členom ZDDPO-2 so darila poslovnim partnerjem z vidika darovalca davčno nepriznani odhodek. Slednji namreč niso potrebni za pridobitev prihodkov in imajo vse značilnosti nepriznanih odhodkov:

• niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti,
• imajo značaj privatnosti in
• niso skladni z običajno poslovno prakso.

Izjemoma se po 31. členu ZDDPO-2 kot odhodki v višini 50 % lahko priznajo:

• stroški reprezentance (pogostitev, zabava ter darila z logotipom ali brez njega) in
• stroški nadzornega sveta oziroma drugega organa, ki opravlja zgolj funkcijo nadzora.

Ne smemo pa pozabiti še na posebno kategorijo daril – promocijska darila. Gre za darila nižjih vrednosti, ki so v večini primerov opremljena z logotipom, kot so svinčniki, žepni koledarji, kape, majice, obeski za ključe, vžigalniki in podobni. Ker se ta uporablja kot reklamni material, se jih tudi šteje kot strošek reklame in ne kot strošek reprezentance. Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v 7. členu določa pogoje, ki jih mora davčni zavezanec izpolnjevati, da mu od daril ni potrebno obračunati DDV:

• dajanje daril v okviru opravljanja dejavnosti (npr. v času sejma, dneva odprtih vrat),
• če se darila dajejo občasno in če se ne dajejo istim osebam ter
• vrednost darila ne sme preseči 20 €.

Vir: FURS

Za potencialna vprašanja in pomoč, smo vam na voljo.